Princ na belem konju

Za devetimi gorami je stal grad, na katerem je že od nekdaj strašilo. Na tem gradu je bila ujeta princeska, najlepša daleč naokoli. Do zdaj ga še ni bilo junaka, ki bi pregnal zle duhove in tako rešil mlado princesko. Nekoč pa je v te kraje prijahal mlad princ, ki je v svoji deželi slovel za najlepšega princa daleč naokoli. Slišal je veliko o lepotah princeske, zato se je odločil, da bo premagal zle duhove in tako osvojil srce mlade princeske. Tako se je res zgodilo: s svojim pogumom in močjo je premagal zle duhove in se poročil s prelepo princesko. Tako sta živela srečno do konca svojih dni.

Takšne in podobne pravljice smo poslušali vsi, ko smo bili majhni. In ko smo odraščali, je nekje globoko v nas odzvanjal stavek: »...in živela sta srečno do konca svojih dni...«. Dejstvo je, da nas je kljub zdravemu razumu, ideja o »princu na belem konju« spremljala ves čas – verjeli smo, da je potrebno le, da najdemo »ta pravega« oz. »ta pravo« in potem bomo srečni do konca svojih dni. Pa je res tako?

Če hočeš potešiti lakoto, ne pomaga, če špagete in paradižnik položiš na kuhinjski pult. Boš moral kar zavihati rokave in se lotiti kuhanja, če želiš biti sit.

Enako je z odnosi – treba se je potruditi, treba je odnos negovati in vzdrževati. Sicer ugasne, usahne, preneha obstajati. Moški in ženske imamo vsak svoje lastnosti, navade, prepričanja, vrednote, poglede, čustva in razum. Niti eden ni enak drugemu, vsi smo različni.

Za to, da dva lahko ostaneta skupaj in gresta skozi življenje z roko v roki, je potreben trud. Vsak mora malo popustiti, kakšno svojo navado opustiti in se kakšne nove navade naučiti. Če hočeš plesati v paru, ne moreš delati korakov tako, kot tebi paše, ampak moraš svoj korak uskladiti s partnerjevim. Tudi v ritmu se morata ujeti – morata se začutit, prisluhnit drug drugemu.

Tako je tudi v odnosu – ne moreš več živeti tako kot takrat, ko si bil sam, nujno je prilagajanje in sodelovanje. Najbolj pomembno od vsega pa je to, da vse to delaš z veseljem in ljubeznijo.