Hodim po cesti in slišim pogovor treh deklet za seboj. Prva reče: »Spet mi je pisal sms. Napisal je: »Hej,
kako si?«. Kar nekaj. Sem takoj zbrisala, mu ne bom nič odgovorila. Po tem,
kako sva nazadnje končala in kako nespoštljivo se je vedel do mene, mu bom zdaj
pokazala, kako se počutim«. Druga odgovori: »Ampak pri meni je drugače...« Reče
spet prva:« Ne ne, isto je. Nespoštljivo dela s teboj. In bi morala isto
narediti kot sem jaz – pritisniti na tipko »ignore«...« Najbrž ste tudi
sami že kdaj kaj podobnega slišali, morda to doživeli, naredili tako. Pa to res
pelje v pravo smer - namreč v to, da se bolje počutimo mi, da smo prav ravnali
v neki situaciji? Je tipka »ignore« ta prava tipka?
Težava je v tem, da se ne znamo sporazumevati.
Velikokrat nam je pomembno
samo to, da smo povedali svoje, ostalo pa nam ni nič važno – ali nas je drugi
razumel, kaj smo hoteli povedati, ali mi razumemo drugega oziroma še prej, ali
ga sploh poslušamo, ZARES poslušamo? Velikokrat pride do konfliktov ravno
zaradi tega, ker se ne potrudimo, da bi nas drugi razumel in ker ne prisluhnemo
drugemu, kaj želi povedati. Vsak od nas je v svojem svetu in gleda na neko
stvar iz svoje pozicije. Da bi nas drugi razumel, zakaj smo nekaj naredili tako
in tako, mu moramo to razložiti. To pomeni:
- Si vzeti čas za pogovor (ne pa zavpiti tako mimogrede in potem reči »Pa saj sem ti povedal/a...«)
- Naravnati se na sogovornika
- Mu razložiti na način, ki je njemu blizu in tako, da nas bo razumel (če osebo dobro poznaš, potem veš, kako mu povedati)
- Poslušati, kaj bo povedal (tako vidiš, ali te je razumel in dobiš še njegov pogled na situacijo).
Z vsem tem se med dvema gradi in raste zaupanje, raste tudi njun odnos. Tak
odnos temelji na resnici in spoštovanju, kar sta trdna temelja za zdrave
odnose.
Če se vrnemo na primer iz uvodnega dela - način, da nekomu ne odgovorimo,
pa ne glede na to, kaj je bilo, mu kažemo nespoštovanje. Seveda je težko –
prizadeti smo, jezni in žalostni, a vprašajmo se, kako je pa drugemu? Najbrž
podobno...
Resnica je, da si v sebi vsi želimo ljubezni in spoštovanja, le naši
strahovi so tisti, ki nam pogosto preprečujejo, da bi to dosegli - potem se pa vedemo
prevzetno in naduto do tistega, ki ga v resnici ljubimo na primer. Iz same nemoči
odreagiramo z jezo, v resnici pa smo tako močno prestrašeni in osamljeni. Če
odreagiraš z jezo, dobiš na drugi strani jezo. Če pa odreagiraš z razumevanjem in sočutjem, se na drugi strani nekaj
premakne – dotakneš se drugega, dotakneš se njegovega srca.
Ženske smo tiste, ki so nam bile v zibelko položene lastnosti, kot so
potrpežljivost, sočutje, toplina, razumevanje in naša naloga kot ženske je,
da to tudi živimo in izžarevamo, najprej do sebe in nato še v svoje življenje,
v svoje odnose z drugimi. Bodimo mi tiste, ki v odnosu naredimo prvi korak, potrudimo se in zagotovo bomo nekaj dosegle na drugi strani - če bomo naletele na tišino in neodzivanje, bomo vsaj vedele, pri čem smo in lahko bomo naredile naslednji korak. Lahko pa da naletimo na pozitiven odziv in naš odnos se bo s tem poglobil in razvijal dalje.
Kakorkoli že, v vsakem primeru boste ve napredovale na svoji poti osebnostne rasti, kar je pa najbolj pomembno, kajne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar