»Zdi
se mi, kot da stojim v polni sobi ljudi, kričim na ves glas, a me nihče ne
sliši«, je potarnala Rose Jacku v filmu, ki je konec devetdesetih podiral
rekord za rekordom. Ni pa Titanik samo ljubezenska zgodba ali zgolj dober
prikaz nekega zgodovinskega dogodka. Ne, v njem se skriva tudi sporočilo – “živeti svoje življenje.”
Kot
smo rekli v
prvem delu, je dobro v neki točki v svojem življenju narediti osebno bilanco in se vprašati, zakaj
počnemo stvari, ki jih v resnici ne maramo (na primer hodimo v službo, v kateri
ostajamo zgolj zaradi plače) in zakaj vzdržujemo odnose, ki nas le
obremenjujejo ne pa izpopolnjujejo…
Vprašajte se torej, »zakaj to počnem,
če pa me vendar ne veseli niti ne vidim smisla«. Dobili boste zanimive
odgovore:
- ker to od mene pričakujejo (partner, starši, prijatelji, sodelavci...),
- ker se to spodobi,
- ker mi je nekdo tako svetoval, da je to zame dobro,
- preprosto ne vem, zakaj (ne se zadovoljiti s tem odgovorom, ampak raziskujte naprej).
Kje ste pa tukaj vi – namreč, če
nekaj delate, delajte to zato, ker vi tako hočete, ne zato, ker nekdo drug
meni, da je to za vas dobro, da se spodobi ali zaradi kateregakoli drugega
razloga.
Le vi sami veste, kaj je za vas dobro. Tega ne more
vedeti nihče drug na tem svetu!
Težava nastopi,
ker mi sami v resnici ne vemo, kaj je za nas dobro, niti si zares ne zaupamo,
zato odgovore iščemo pri drugih ljudeh:
- ko spoznamo simpatičnega moškega, sprašujemo prijateljice, kaj si mislijo o njemu,
- ko se odločamo med dvema ponudbama za službo, ljudi okoli sebe sprašujemo in prosimo za pomoč pri odločitvi,
- ko iščemo novo stanovanje, se zanašamo na mnenja drugih,
- ko planiramo zasluženi dopust, poslušamo vse druge, le sebe ne, kaj si pa mi zares želimo,
- ...
Seveda ni nič narobe poslušati mnenja
drugih, narobe je le to, da poslušamo SAMO njih, sebe pa sploh ne vprašamo, kaj
si pa mi želimo. Pravilna pot je, da najprej sebe vprašamo:
- je moški, ki sem ga spoznala tak, s katerim se bova ujela v življenju (ali imava enak pogled na življenje in partnerstvo) in bova lahko skupaj rasla in se razvijala?
- v kateri službi bom lahko bolje izražala svoje talente in sposobnosti, v katerem okolju se bom bolje počutila, katero delovno okolje je bolj primerno zame?
- je to stanovanje prostor, kjer se bom počutila doma, kjer se bom počutila varno in odgovarja mojemu življenjskemu stilu?
- si želim miren dopust daleč od vseh ljudi, nekje na samem ali si želim na potovanju spoznavati nove ljudi, obiskovati prestolnice in muzeje?
.....nato pa, če res čutimo potrebo
slišati še drugo mnenje, vprašamo še ljudi, ki jim zares zaupamo in nas dobro
poznajo.
Pogovorite se s seboj, vprašajte najprej sebe – zgradite
najprej temelje, potem pa pojdite v svet.
Tako boste bolj suvereni, predvsem pa
boste lažje sledili sebi oziroma temu, kar si vi želite. Brez pogovora s seboj
se vam zgodi to, da drugi usmerjajo vaše življenje in vi kar naenkrat postanete
le sovoznik, ne pa voznik. V takšni vlogi se nihče ne more počutiti dobro.
Kričite na ves glas, da naj vendar
ustavijo, ampak vas nihče ne sliši.
Zavzemite držo ustvarjalca in pogumno stopite na novo pot
– pot k sebi.
Ko ugotovite, kaj je tisto, kar
delate zaradi drugih in ne zaradi sebe, potem je naslednji korak, da to
prenehate delati. Ker zdaj veste, da na primer na aerobiko hodite le še zaradi
nekega dogovora s prijateljico izpred treh let, za gibčno telo pa vsak dan
poskrbita več kot odlično oba otroka, ki ju lovite po parku in doma v dnevni
sobi, se lahko z mirno vestjo pogovorite s prijateljico in aerobiko odpoveste.
Bosta vajino druženje raje prilagodili novim razmeram in se dobivali ob dnevih,
ko bo obema bolj odgovarjalo. Nenazadnje je mogoče prijateljica ravno tako že
dlje časa zbirala pogum, da vam to reče....
Ko se za nekaj odločimo, potem moramo
to še narediti – zavihati rokave, zbrati ves pogum in moč, globoko
vdihniti....in skočiti v vodo. Težko je, strah nas je, vendar imejte v mislih
ves čas to, da delate nekaj, kar je za vas dobro. Mogoče se v tistem trenutku
še ne počutite tako, zagotovo pa se boste slej ko prej. Namreč ko lepo skrbimo
za sebe in svoje potrebe, skrbimo v resnici za svoje notranje počutje, za
svojega notranjega otroka:
- ko date odpoved v službi, kamor hodite le še zaradi plače, se bo vaš notranji otrok po letih »tlake« počutil osvobojenega. Lažje boste zadihali in dobili ideje, kaj vse bi lahko delali;
- ko se odločite zapustiti partnerstvo, ki to že zelo dolgo ni bilo več, si izkažete vso ljubezen in spoštovanje. Veste, da si zaslužite več in to boste tudi zagotovo našli, kajti vse se najprej začne pri sebi. Ko imaš sebe rad in si ne dovoliš več živeti skupaj z nekom, ki te ne ljubi več niti te ne spoštuje, sporočaš, da si vreden ljubezni in spoštovanja....in ljubezen te slej ko prej najde;
Poskrbite zase, saj boste le tako lahko srečni in
zadovoljni v svojem življenju.
Naše notranje počutje je znak, ali
lepo skrbimo zase ali ne. Čim večkrat se vprašajte, »kako se počutim«. Iskreno
poglejte vase in opazujte: ali vaš otrok joče in vas milo prosi, da poskrbite
zanj, da prenehate delati to, kar mu škodi, ali je zadovoljen in vesel, ker
lepo skrbite zanj? To bo vaš kažipot na poti spreminjanja sebe.
In če tudi zaključimo s tem, s čimer smo
začeli
– ne čakajte na potop ladje, da boste lahko začeli na novo, že zdaj imate vso
moč v svojih rokah, da spremenite svoje življenje in zaživite SVOJE življenje,
to, kar si želite že od nekdaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar