Se še spomnete filma vseh časov, no
vsaj takrat so tako govorili in pisali o njem, film, ki je podiral rekorde,
film, ki je povzdignil mit romantične ljubezni v neslutene višave, film, ki je
s tako zgodovinsko natančnostjo prikazal eno najhujših katastrof, do katere je
prišlo v prvi vrsti zaradi napuha, egocentrizma in želje po slavi. Najbrž že
veste, o katerem filmu je govora.
Titanik je bil film, ki
je konec devetdesetih polnil kinodvorane in blagajne, pa tudi mnoga srca. To je
bil film, ki je združil tako tiste, ki jih je zanimal zgodovinski pogled na eno
največjih katastrof, kot tudi tiste, ki jih je pritegnila ljubezenska zgodba
med glavnima junakoma, Rose in Jackom. Odlična kombinacija, kjer je bil
zadovoljen tako moški del publike kot tudi ženski, če malenkost poenostavimo.
Malo bolj podroben pogled v samo
vsebino pokaže, da film poleg vsega zgoraj opisanega, nosi pomembno sporočilo –
»živeti svoje življenje«.
Se spomnete kakšna je glavna
junakinja Rose na začetku filma in kakšna je, ko se film zaključi? Rose
spoznamo kot aristokratinjo, ob koncu filma pa izvemo, da je po potopu Titanika
odšla v svet, postala igralka in živela precej »normalno« življenje, stran od
»visoke« družbe, katere del je bila prej. Pa ne le to – na začetku je hladna,
vzvišena in nesrečna v sebi, ob druženju z Jackom pa se začne spreminjati in
postaja vedno bolj sproščena, vesela in prijazna, predvsem pa srečna!
»Zdi se mi, kot da stojim v polni sobi ljudi, kričim na
ves glas, a me nihče ne sliši«, je potarnala Rose Jacku.
Kolikokrat se tako v svojem življenju
počutite vi? Kolikokrat zgolj nemočno opazujete, kako življenje teče mimo vas,
vi pa se ukvarjate s stvarmi in odnosi, ki vam zares ne pomenijo nič:
- hodite v službo, ki vam predstavlja le sredstvo za preživetje, delo vas ne veseli ali izpopolnjuje in v njej ne morete izraziti svojih talentov in sposobnosti. V službo hodite bolj kot ne, kot v zapor in ko je osem ur konec, se vam zdi, da šele zaživite - žal pa ste takrat že tako utrujeni in izčrpani, da je vse, kar lahko naredite le to, da aktivnosti, ki vas zares veselijo, prestavite na enkrat drugič, ko boste imeli dovolj energije;
- ste v partnerstvu, kjer sta le še dva tujca, ki živita eden mimo drugega, vsak na svojem samotnem otoku, vendar ostajata skupaj, bodisi zaradi otrok bodisi zato, ker nimata poguma se soočiti z obtožujočimi pogledi staršev in okolice. Morda sta se celo dogovorila, da se lahko videvata z drugimi, ker kljub vsemu, ljubezni si oba želita;
- imate prijatelje, s katerimi se že dlje časa videvate bolj po sili kot iz nekih skupnih zanimanj in prijateljstva, vaše poti so se že davno obrnile vsaka v svojo smer, a zaradi navade in prepričanj, da »kaj bodo pa rekli, če me ne bo več na skupna srečanja«, vzdržujete nekaj, kar je že zdavnaj umrlo;
- pred leti, ko ste začeli hoditi na aerobiko, ste resnično uživali – imeli ste reden urnik, ko ste skrbeli za svoje telo, s prijateljico, s katero sta se skupaj vpisali na tečaj, sta ena drugo spodbujali k rednemu obiskovanju vadbe in nenazadnje, spoznavali ste nove ljudi. Danes pa, ko imate poleg službe še družino, vam ta hobi ne predstavlja več veselja in razvedrila, temveč vse prej kot to.
Če ste se vsaj v eni situaciji našli,
je čas za osebno bilanco. Ustavite
se in se vprašajte: »Zakaj to počnem?« in ponovite to vprašanje večkrat na dan
– pri vsaki stvari oziroma odnosu, kjer čutite nezadovoljstvo, nesmisel ali
nelagodje, se vprašajte, zakaj se tako počutim. Potem pa kopljite in
raziskujte, da boste dobili iskren odgovor, zakaj delate nekaj, kar vam v
resnici ne paše. Velikokrat namreč počnemo stvari, ker smo tako navajeni in
niti ne pomislimo, da bi lahko naredili nekaj drugače.
Vesela novica je, da lahko naredimo drugače, a le če
hočemo. Samo mi lahko spremenimo stvari v svojem življenju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar