Danes se
svet vrti hitreje in tempo življenja je hitrejši, kot je bil nekoč. Če želimo slediti, se moramo prilagoditi. To je dejstvo.
Sicer ostanemo zadaj in ves čas nas preganja občutek, da zamujamo, zato se
stalno priganjamo in hitimo. A ko nam enkrat uspe ujeti ta ritem, je naša
naloga, da ta tempo vzdržujemo naprej.
To je tako kot, ko se učimo plesati dunajski valček –
prvi koraki so vedno malce nerodni, spotikamo se, sem in tja pohodimo
soplesalca, naredimo napačen korak. Ko učitelj plesa doda še glasbo, nimamo več
težav samo s koraki, temveč tudi s tem, da korake delamo skladno z ritmom
glasbe – torej, da ujamemo ritem. Ob redni vaji se slej ko prej naučimo
pravilnih korakov, s soplesalcem se ne zapletava več in ko učitelj doda še
glasbo, se počasi naučimo te korake povezati z ritmom.
Vendar če prej ne obvladamo korakov, je zelo težko, če
sploh, ujeti še ritem. Nato pa je vse le še čudovito lebdenje čez plesno
dvorano, ko se s soplesalcem zlijemo v eno in zdi se, da naše telo samo od sebe
sledi glasbi.
Tako je
tudi v življenju. Najprej moramo obvladati korake, da bomo lahko sledili ritmu
življenja.
Mi pa največkrat delamo ravno obratno – z vsemi močmi se
trudimo in naprezamo slediti ritmu, korakov pa ne poznamo. Koraki, o katerih
govorimo, je način, kako je potrebno skrbeti zase, da se v današnjem hitrem
tempu ne izčrpamo in utrudimo, morda celo zbolimo, temveč da imamo dovolj
energije za vse izzive, ki so pred nami vsak dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar