Ali vem, kdo sem v resnici?

Rodimo se že opremljeni za življenje, ki je pred nami – to, kdo smo, imamo že v sebi. Potem pa skozi proces odraščanja na to prvotno samopodobo začnemo lepiti slike, vtise in vzorce, ki jih dobimo iz svoje okolice (od staršev, bratov in sester, sorodnikov, učiteljev, prijateljev, filmov, knjig itd.) in na podlagi tega se oblikuje naša nova samopodoba. To izgleda nekako tako, kot da bi original sliko, ki ste jo kupili od nekega slikarja, potem doma še malo dodelali: dodali malo barve in kje kaj izbrisali in nastala bi neka nova slika – odvisno, koliko bi si pustili »umetniške svobode«, bi lahko nastala neka popolnoma druga slika, lahko pa bi se pod vsemi novimi plastmi, še vedno prepoznal original.

Tako je tudi z našo samopodobo – lahko smo jo tako zakrili z najrazličnejšimi maskami, da smo resničnega sebe praktično izgubili, lahko pa smo jo le delno prikrili. V vsakem primeru pa to občutimo. Maska nas veže, ne počutimo se dobro v svoji koži, dvojnost nas bega in ne vemo več zares, kdo smo – ali ta maska, ki jo nosimo v družbi ali smo mi to nežno, ljubeče in prestrašeno bitje. Tako se v neki točki svojega življenja znajdemo pred dejstvom, da ne vemo, kdo smo v resnici.

Kadar smo sami s seboj, v varnem zavetju svojega doma, smo lahko to nežno in čuteče bitje, ko pa pridemo v družbo, si hitro nadenemo masko, da prikrijemo resničnega sebe, saj se bojimo, da nas takšne družba ne bo sprejela in bomo ostali sami. Tako smo že izurjeni, da še opazimo ne, kako dobro igramo najrazličnejše vloge, ki so družbeno sprejemljive in spoštovane, ob tem pa nase in na svoje občutke čisto pozabimo.

Poznate občutek, ko se po celodnevnem delu v službi, v katero hodite s težavo, saj niste zadovoljni z delom, ki ga opravljate, dobesedno oddahnete, kot bi nekaj vrgli od sebe stran? Ali pa, ko odidete z zabave, na katero ste šli le zaradi vljudnosti in ne zaradi tega, ker bi si resnično želeli te družbe, in ste kar zaživeli, ko ste zapustili dogajanje? Takrat ste odvrgli masko in si pustili zadihati. Takrat ste vzpostavili stik s seboj, s tem, kar ste v resnici. V tistem trenutku ste si dovolili biti vi – brez tiste dodatne barve, ki ste jo nanesli čez sliko čudovite pokrajine.