Ko se nekega dne zazreš v svojo podobo
v ogledalu in se vprašaš »kdo sem pravzaprav jaz«, si že naredil prvi korak.
Prvi korak, ki te pelje na pot spoznavanja sebe. Ugotovil si namreč, da zares ne
veš več, kdo si. Vsako jutro se zbudiš, se umiješ, poješ zajtrk, greš v službo,
delaš osem ur ali več, vmes poješ kosilo ali malico, po službi je čas za šport
in družabne obveznosti, zvečer pa spet nekaj malega poješ, gledaš televizijo in
greš spat. In tako naslednji dan znova.
Se kdaj v tem času, v kakšnem od teh
trenutkov, vprašaš, »kaj si pa jaz zdaj zares želim in kako se počutim«? Če
želimo slišati sebe in svoje občutke, si moramo prisluhniti: po osmih urah
dela, od tega več kot polovico na sestankih, si včasih zares zaželim le miru in
tišine. Namesto tega pa grem na kavo s prijateljico, ker mi tako piše v
koledarju...in ker se ne spodobi odpovedati zmenek. Je to resnica? Je to
pravično do nas? Kolikokrat smo se že in se še bomo morali utišati, zanikati
svoje občutke?
Sami sebi delamo krivico, se
prizadanemo in se ne upoštevamo. Se nimamo radi. Predstavljajte si majhnega
otroka, ki joka, ker ga je strah, vi pa se obrnete stran in greste svojo pot.
Tako kot ta otrok, ki ga niste objeli in zaščitili, se ob vsakem takem
zanikanju in neupoštevanju sebe, počutite v svoji notranjosti vi.
Del samospoznavanja je tudi znati si
prisluhniti in upoštevati svoje občutke. Ko potrebujemo mir in tišino, si jo
vzemimo. Upoštevajmo se, saj si na ta način izkazujemo spoštovanje in ljubezen.
Včasih se zdi, kot da vsi ljudje živijo po nekih programih, delujejo kot
roboti. Človek je čuteče bitje in vsak od nas je individum, vsak je unikat.
Vsak ima svoje potrebe in želje. Dovolimo si biti to, kar smo in dovolimo si
vzeti to, kar potrebujemo brez slabe vesti – naša odgovornost je, da zase lepo
skrbimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar