Danes imamo vsi ogromno znanja o tem, kako
živeti življenje, da bomo srečni in izpopolnjeni. Da bomo živeli življenje, ki
ga želimo živeti. Kupujemo knjige o osebnostni rasti različnih avtorjev,
obstajajo blogi, spletni portali in video materiali na to temo, obiskujemo
seminarje, predavanja...Ja, danes je znanja o tem, kako živeti svoje življenje
in kako osebnostno rasti vsakemu na dosegu roke.
Če se malo ozrete okrog sebe, ko hodite po
ulici, boste videli zaskrbljene, žalostne, morda celo jezne obraze ljudi.
Prisluhnite pogovoru mimoidočih – so to prijazne besede, polne ljubezni in
spoštovanja do drugega? Na prste ene roke lahko preštejemo ljudi, ki jim iz oči
sijeta veselje in zadovoljstvo, na prste druge roke pa prijazne in spoštljive
besede. Vse to zato, ker ne živimo svojega življenja. Vemo sicer, kako se to
dela (smo prebrali v knjigi, na internetu, slišali na predavanju), a tega ne
delamo. Pa ne zato, ker ne bi hoteli, temveč zato, ker preprosto ne vemo, kako
in kje bi začeli. Ko prebereš knjigo o tem, kako spremeniti sebe v boljšega
človeka in kako živeti življenje, ki si ga želiš živeti, se ti zdi vse tako
enostavno in super, rečeš si »A, tako je to, tako se to dela« in to je to. Tukaj
s evs ekonča. Če pa bi res hoteli nekaj spremeniti, moramo zdaj to znanje, ki
smo ga dobili (v knjigi, na internetu, na predavanju) začeti uporabljati v
praksi, v svojem življenju.
To je tako, kot če bi vse življenje samo
študirali, ne pa se po končanem študiju zaposlili. Vsi vemo, kako je, ko prideš
»svež« s faksa, s srednje šole ali poklicne šole, poln teorije in znanja
(praksa na šoli ne šteje za ta pravo prakso v življenju!), potem pa se zaposliš
in šele, ko začneš opravljati delo, za katerega si se šolal, se ta pravo učenje
zares začne. Takrat uporabiš znanje za to, da nekja narediš v praksi, v realnem
življenju. Pogostokrat se izkaže, da ja, teorija je res da bila potrebna, saj
ti da nek širši vpogled v samo stvar, vendar
pa teorija lahko »zaživi« šele, ko ji praksa vdihne življenje.
Tako je tudi z osebnostno rastjo – zares
rastemo šele, ko znanje, ki smo ga dobili, uporabimo za to, da spremenimo
sebe. Življenje v teoriji ali
življenje v praksi – vsi poznamo razliko. Spomnite se samo na svoje prve
poskuse kuhanja ali pa pečenja – ko bereš recept in gledaš slike jedi, se ti
zdi čisto preposto, saj vse lepo piše, koliko česa in kako vse te sestavine
pomešati skupaj, da nastane to, kar je na sliki. Ko pa se zadeve lotiš, vidiš
da manjka še nekaj praktičnih opisov... Pri moji prvi potici so mi še kako prav
prišle ure v kuhinji z babico, ko sem bila mlajša, kajti v receptu ni bilo nikjer tistih podrobnosti, ki
povezujejo prvo dejanje z drugim in nato naslednjim, nikjer ni bilo prakse.
Da me ne bo kdo narobe razumel – nič nimam
proti teoriji, le opozoriti želim, da samo teorija ni dovolj za srečnejše
življenje, v katerem se bomo počutili zadovoljne in izpopolnjene. Znanje, ki ga
dobimo v knjigi, na internetu, na predavanju, je treba zdaj še uporabiti v svojem
življenju. Če ste prebrali, da se je treba imeti rad, da je to prava pot, potem
se začnite imeti radi:
- vzemite si vsaj pol ure na dan zase in takrat počnite to, kar vas veseli,
- postavite mejo v odnosih,
- ne kritizirajte se in ne ponižujte sebe,
- dovolite si izražati čustva (jokajte, smejte se),
- pocrkljajte se in bodite nežni do sebe.
Ne samo prebrati zgornjega seznama in v
sebi pokimati, češ »Tako se to dela, ja«, ampak vzemite en stavek in ga začnite
danes delati – kateregakoli, ni važno, pomembno
je samo to, da ga danes uvedete v svoj vsakdan. In potem jutri naprej...
Vsak dan delajte to, ne samo vedeti, kako se to dela, dejansko to delajte.
In bo sprememba, bo rezultat, verjemite.
Ni komentarjev:
Objavite komentar