Septembra
se je začelo novo šolsko leto in mnogi izmed vas so 1. septembra pospremili
svojega prvošolčka na prvi šolski dan. Občutki so bili mešani – vse od veselja,
navdušenja pa do skrbi, kako bo, si bo našel družbo, se bo dobro počutil in
podobno. Zadnje čase veliko beremo in slišimo o tem, kakšni, da so današnji otroci,
kako so nasilni in podobno. Redko pa se
vprašamo, kako to, da je danes toliko tega.
Otroci so
kot »gobe«, ki srkajo vse, kar vidijo v svoji okolici – doma, v družbi, v
medijih – in mi odrasli smo malo pozabili na to. Ker se nam tako zelo mudi na
nek sestanek, gremo kar pri rdeči luči čez cesto, robček odvržemo na cesto,
preklinjamo...ob vsem tem pa pozabimo, da smo mi kot odrasli zgled otrokom.
Lahko
začnemo s tem, kar počnemo praktično ves čas, z vsem, kar nas obdaja in s
celotnim svojim bitjem – s komunikacijo.
Komuniciramo z besedami (izgovorjenimi ali napisanimi), z znakovnim jezikom, s tonom glasu, z
gibi rok in telesa, z izrazom na obrazu, pa tudi z načinom oblačenja, vedenja
in še bi lahko naštevala. Človek je kot
celota nosilec informacij – za tistega, ki vidi in prisluhne, je na voljo
neskončno informacij.
Kot
komunikacijo označujemo vsako dejanje, kjer poteka izmenjava sporočil oziroma
informacij. Vedno je nekdo, ki nekaj sporoča in na drugi strani je drugi, ki to
sporočilo prejema. Med njima se vzpostavi most in ta most ju povezuje – preko
njega se spoznavata, preko njega si sporočata informacije eden o drugem in na
ta način gradita odnos.
S pomočjo
komunikacije gradimo odnose
Vendar pa samo govoriti – v smislu,
da poveš svoje, kako se počuti ob tem sogovornik, pa te ne zanima – ni dovolj.
Vaš govor mora imeti za cilj dvoje: biti razumljen in razumeti drugega (kako
je, kaj se mu dogaja, kako se počuti itd.). Na tak način govoriš tako:
- da upoštevaš sogovornika,
- da ga z besedami ne prizadaneš,
- da se potrudiš povedati tako, da te bo razumel,
- da medtem ko govoriš, opazuješ sogovornika in se prilagajaš njegovim odzivom (npr. vidiš, da te ni razumel, torej še enkrat poveš, morda zdaj z drugimi besedami in na drugačen način).
Na tak način se vzpostavi
obojestranska izmenjava sporočil in takrat govor postane komunikacija. Takrat komunikacija postane sporazumevanje
in pogovor. Ko se izražate tako, da vas sogovornik razume in da se obenem
počuti razumljenega, sta začela graditi odnos. Za vse odnose (ne le partnerske)
je bistveno, da znamo komunicirati, da se zavedamo, da sporazumevanje ni
enosmerna ulica.
Če drugega, torej tistega, s katerim
komunicirate, doživljate kot zaskrbljenega, mu to povejte: »Občutek imam, da si
zaskrbljen. Si res ali si to le domišljam?« – s tem boste pokazali, da ste se
naravnali nanj, hkrati pa mu dajete priložnost, da se tudi on izrazi in pove,
kako se počuti. Pomembno je, da damo drugemu priložnost, da se izrazi, ne da mi
kar sami naredimo »zaključke« v svoji glavi o tem, kako se drugi počuti – češ,
mi vse vemo. V tem primeru ne moremo govoriti o komunikaciji niti o
sporazumevanju, na tak način odnosa ne gradimo.
Odrasli,
bodimo zgled
Začnite pri sebi – poglejte, kaj
lahko v komunikaciji z drugimi (s partnerjem, s sodelavci, s starši, s prijatelji,
z otrokom itd.) spremenite in to naredite. Vzemite si čas za pogovor, saj boste
le tako lahko prisluhnili drugemu, se potrudili, da poveste tako, da vas bo
drugi razumel. Kajti če govorite le z namenom, da poveste svoje, niste nič
naredili – drugega se na tak način ne boste »dotaknili« oziroma ne boste
razumljeni. Mi pogosto tako ravnamo v komunikaciji, potem se pa čudimo, kako
nas nihče ne razume...
Tudi vaš prvošolček vas bo bolje razumel,
kaj ste želeli povedati, če si boste vzeli čas za pogovor z njim in mu zares
prisluhnili - ga opazovali kot celotno bitje, kaj vam sporoča in ne le z
besedami – ne pozabite, na tak način gradita odnos. Med vama bo raslo zaupanje
in spoštovanje, kar bo vplivalo na to, da boste vedno manj zaskrbljeni, kako je
z njim, ali se je vklopil v družbo in kako se počuti, saj vam bo o vsem tem
povedal pa tudi sami boste znali vprašati.
Pred časom sem brala o anketi med
prvošolčki, ki so jih spraševali o tem, kdo jih najbolje razume. Rezultati so
pokazali, da to niso starši, temveč babice in dedki, ker si za njih zares
vzamejo čas. Ena od punčk je to, kaj pomeni »vzeti si čas«, opisala, da babica
vedno, ko se pogovarja z njo, ugasne televizijo.
Starši,
prisluhnite svojim otrokom in bodite zgled, da se bodo od vas naučili
komunikacije, ki gradi zdrave in kakovostne odnose.
Ni komentarjev:
Objavite komentar