Vsaj enkrat v življenju se je vsakemu že zgodilo, da je bil zaljubljen.
Takrat rečemo, da »imamo metuljčke v trebuhu«. To je takrat, ko nasmeh kar ne
izgine iz obraza, ne glede na to, kaj se nam dogaja, ko se nam zdi, da je svet
čudovit in da je vse lepo in prav, da bo vse tako kot je treba, da lahko
premagamo vse. Takrat se v mislih stalno vračamo k osebi, v katero smo
zaljubljeni in željno pričakujemo trenutek, ko bomo spet z njo. In ko končno
pride ta trenutek, se nam zdi, da smo v devetih nebesih. Temu pravimo
zaljubljenost.
In zaljubljenost naj bi
vodila naprej v ljubezen, v odnos, v partnerstvo. Pa se to res zgodi?
